Pojdi na vsebino

Dielektrična spektroskopija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Dielektrična spektroskopija (včasih imenovana tudi impedančna spektroskopija) ali elektrokemična impedančna spektroskopija meri dielektrične lastnosti snovi kot funkcijo frekvence. Temelji na interakciji zunanjega polja z električnim dipolnim momentom vzorca, po navadi izraženim z dielektričnostjo.

Je tudi eksperimentalna metoda za karakterizacijo elektrokemičnih sistemov. S to tehniko se meri impedanca sistema v več frekvenčnih razponih, tako da se lahko določi njegov frekvenčni odziv, kot tudi skladiščenje energije v njem in njegove disipativne lastnosti. Običajno se dobljeni podatki grafično prikažejo v Bodejevem ali Niquistovem diagramu.