Cerkev Kristusovega učlovečenja, Ljubljana
| Cerkev Kristusovega učlovečenja, Ljubljana | |
|---|---|
 | |
  Cerkev Kristusovega učlovečenja, Ljubljana Lega v Ljubljani | |
| 46°4′55.783″N 14°28′21.158″E / 46.08216194°N 14.47254389°E | |
| Država | Slovenija |
| Verska skupnost | Rimskokatoliška |
| Patrocinij | Kristusovo učlovečenje |
| Zgodovina | |
| Posvečena | 15. september 1985 |
| Dogodki | Posvetitev - nadškof Alojzij Šuštar[1] |
| Arhitektura | |
| Funkcionalno stanje | župnijska cerkev |
| Arhitekt | Marko Mušič |
| Vrsta arhitekture | moderna arhitektura |
| Lastnosti | |
| Št. zvonikov | 0 |
| Zvonovi | 0 |
| Uprava | |
| Župnija | Ljubljana - Dravlje |
| Dekanija | Ljubljana - Šentvid |
| Nadškofija | Ljubljana |
Ljubljana - Cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah | |
| Lega | Mestna občina Ljubljana |
| RKD št. | 4158 (opis enote)[2] |
Cerkev Kristusovega učlovečenje, Dravlje, Ljubljana, pripada rimskokatoliški Cerkvi in je župnijska cerkev župnije Ljubljana-Dravlje. Župnija je v upravljanju jezuitskega reda. Cerkev stoji ob Vodnikovi cesti v Dravljah, zahodno od pokopališča in v neposredni bližini stare, sedaj podružnične cerkve sv. Roka.
Izgradnja in oprema[uredi | uredi kodo]
Cerkev je bila po načrtih arhitekta Marka Mušiča med leti 1980 in 1985 sezidana zaradi rasti števila okoliškega prebivalstva, zlasti v bližnjih blokovskih stanovanjskih naseljih.[3] Moderna cerkvena arhitektura se zliva z okolico in je simbolično odprta proti nekdanji župnijski cerkvi sv. Roka in proti bližnjim blokovskim naseljem ter s tem povezuje tradicijo in sedanjost. Nagnjena nizka streha svetišča je ozelenjena. Pri gradnji svetišča so uporabili beton, kamen, les in steklo. Notranjost cerkve zaznamujejo široke linije. Padajoča tla svetišča vodijo k osrednjemu oltarju ter s tem ustvarjajo zabrisano mejo med prezbiterijem in ladjo. Vitraž nad okroglo stransko kapelo je ustvaril duhovnik Marko Rupnik, križev pot akademski slikar Janez Bernik, orgle pa so leta 2009 izdelali v orglarski delavnici Močnik. Cerkev nima zvonika, za zvonjenje se uporabljajo zvonovi sosednje cerkve svetega Roka.
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Benedik, Metod; Trunkelj, Franc (2012). Mati mnogih cerkva : župnije ljubljanske nadškofije v sliki in besedi. Družina. str. 783 str. COBISS 261200640. ISBN 978-961-222-899-6.
- ↑ »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 4158«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
- ↑ »Prva vas na Gorenjskem časti svetega Roka«. Slovenske novice. 16. avgust 2016. Pridobljeno 1. januarja 2020.