Pojdi na vsebino

Idilični ep

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Idilični ep (grš. ειδιλλιoν, eidillion, sličica) prikazuje »mali svet« tihega domačega življenja kot nasprotje krvavim bojem junaškega in viteškega epa.

Izrazit predstavnik idiličnega epa v svetovni književnosti je Goethe s svojim Hermanom in Dorotejo (Hermann und Dorothea). Tu prikazuje Goethe v šesterostopičnem verzu tiho življenje v nekem mestecu ob Renu, kamor se med ubežniki pred revolucijo zatače Doroteja. Herman, sin bogatega gostilničarja, se zaljubi vanjo ter poroči z njo in medtem, ko nekje v daljavi plameni požar prevrata, preprosta družina v miru uživa tiho srečo ljubezni.

Tudi v slovenski književnosti sta dva idilična epa: Valjavčeve Sanje in Finžgarjev Triglav. Valjavec v svojem epu popisuje rodno deželo, ljudstvo in običaje, ter spomine na domače kraje, Finžgar pa skuša v Triglavu prikazati lepoto slovenskih gora in življenje na naših planinah.[1]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Silva Trdina:Besedna umetnost II del. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961