Kanarski bor
| Kanarski bor | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Kanarski borovci v Caldera de Taburiente, La Palma
| ||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Pinus canariensis Christen Smith ex Augustin Pyramus de Candolle |
Kanarski bor (znanstveno ime Pinus canariensis), je vrsta golosemenk iz družine iglavcev Pinaceae. Je veliko, zimzeleno drevo, domorodno in endemično na zunanjih Kanarskih otokih Atlantskega oceana.
Opis[uredi | uredi kodo]
Kanarski bor je veliko zimzeleno drevo, ki zraste do 30–40 metrov visoko in 100–120 centimetrov premera v prsni višini, izjemoma do 60 m visoko in 265 cm premer.[2] Zeleni do rumeno-zeleni listi so igličasti, v svežnjih po tri, dolgi 20–30 cm, z drobno nazobčanimi robovi in pogosto povešeni. Značilnost vrste je pojav sivih (modrikastozelenih) epikormičnih poganjkov, ki izraščajo iz spodnjega dela debla, vendar se to v njenem naravnem območju pojavi le kot posledica požara ali drugih poškodb. Storži so dolgi 10–18 cm, široki 5 cm, bleščeče kostanjevo rjave barve in pogosto ostanejo zaprti več let (serotinozni storži). Njegovi najbližji sorodniki so čir ali dolgolistni indijski bor (Pinus roxburghii) iz Himalaje, sredozemski borovci pinija (P. pinea), alepski bor (P. halepensis), Obmorski bor (P. pinaster) in turški ali kalabrijski bor (P. brutia) iz vzhodnega Sredozemlja.
Taksonomija[uredi | uredi kodo]
Pinus canariensis je leta 1825 prvič opisal Augustin Pyramus de Candolle, ki je ime pripisal Christenu Smithu.[3][4] Uvrščen je v pododdelek Pinaster podroda Pinus, oddelek Pinus. Druge vrste v pododdelku so razširjene predvsem v Sredozemlju, z eno vrsto (P. roxburghii) iz Himalaje.[5]
Razširjenost in življenjski prostor[uredi | uredi kodo]
Vrsta je avtohtona in endemična na zunanjih Kanarskih otokih (Gran Canaria, Tenerife, El Hierro in La Palma). Je subtropski bor in ne prenaša nizkih temperatur ali močne zmrzali, saj preživi temperature do približno –6 do –10 °C. Znotraj svojega naravnega območja raste pod zelo spremenljivimi režimi padavin, od manj kot 300 milimetrov do nekaj tisoč, večinoma zaradi razlik v lovljenju megle s strani listja. V toplih razmerah je to eden najbolj na sušo odpornih borovcev, ki živi tudi z manj kot 200 mm padavin na leto.
Domorodno območje razširjenosti se je nekoliko zmanjšalo zaradi prekomerne sečnje, tako da imajo le še otoki Tenerife, La Palma in Gran Canaria velike gozdove. Zares velika drevesa so še vedno redka zaradi pretiranega poseka.[1] Je najvišje drevo na Kanarskih otokih.
Fosilni zapis[uredi | uredi kodo]
Fosili Pinus canariensis so bili opisani iz fosilne flore okrožja Kızılcahamam v Turčiji, ki je zgodnje pliocenske starosti.[6] Fosilni storži, vključno s semeni Pinus canariensis, so znani iz poznega miocena v Abhaziji, iz Dunajske kotline in Kanarskih otokov. Na Kalitei na Rodosu so našli številne odlitke storžev, vključno s semeni iz zgodnjega pleistocena.[7]
Ekologija[uredi | uredi kodo]
Ta bor je eden najbolj ognjeodpornih iglavcev na svetu, zaradi številnih koristnih prilagoditev.[8][9][10] Zlasti Pinus canariensis je ena redkih vrst bora, ki lahko epikormično ponovno vzklije, potem ko v požaru izgubi iglice.[11]
Uporaba[uredi | uredi kodo]
Izredno dolge iglice drevesa pomembno prispevajo k oskrbi otokov z vodo, saj zadržijo velike količine kondenza iz vlažnega zraka, ki prihaja iz Atlantika s prevladujočim severovzhodnim vetrom (lokalno imenovanim alisios). Kondenzacija nato pade na tla in jo zemlja hitro absorbira, sčasoma pa pronica do podzemnih vodonosnikov.
Aromatičen les, še posebej sredica, je med najboljšimi borovimi gozdovi, saj je trd, močan in trpežen. Les bora s Kanarskih otokov zdaj postaja priljubljen kot zvočni les za zvočne plošče za kitare in druge godalne instrumente.
V celinski Španiji, Južni Afriki, na Siciliji in v Avstraliji je postala naturalizirana vrsta zaradi prvotne uporabe krajine.
Pinus canariensis je priljubljeno okrasno drevo v toplejših podnebjih, na primer v zasebnih vrtovih, javnih krajinah in kot ulična drevesa v Kaliforniji.
V kulturi[uredi | uredi kodo]
Je rastlinski simbol otoka La Palma.[12]
Galerija[uredi | uredi kodo]
-
V naravnem habitatu na Kanarskih otokih -
Deblo -
Grozd zrelih moških storžkov Pinus canariensis na Gran Canarii -
Zreli odprti ženski storžc -
Slika na lesu -
Ognjevarno deblo -
Vilaflor, Tenerife -
Tenerife jug -
Pinus canariensis, Santa Cruz -
Gozd Pinus canariensis, La Palma -
Pinus canariensis, Caldera de Taburiente -
Tenerife -
Gran Canaria -
Moški storži Pinus canariensis fotografirani v Temeculi, CA, ZDA -
Ayacata, San Bartolomé de Tirajana, Gran Canaria -
Sadika v La Talleti, Tenerife, Kanarski otoki
_in_Presa_de_las_Ni%C3%B1as_02_(cropped).jpg)
_01_ies.jpg)
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Thomas, P. (2017). »Pinus canariensis«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2017: e.T39603A84061236. doi:10.2305/IUCN.UK.2017-2.RLTS.T39603A84061236.en. Pridobljeno 19. novembra 2021.
- ↑ C.A.B. International (4. april 2002). Pines of Silvicultural Importance: Compiled from the Forestry Compendium, CAB International. CABI. str. 35. ISBN 978-0-85199-539-7.
- ↑ »Pinus canariensis C.Sm. ex DC.«. The International Plant Names Index. Pridobljeno 26. avgusta 2021.
- ↑ "Pinus canariensis C. Sm. ex DC." [1]. Tropicos. Missouri Botanical Garden. Retrieved 2021-08-26.
- ↑ Gernandt, D. S.; López, G. G.; García, S. O.; Liston, A. (2005). »Phylogeny and classification of Pinus«. Taxon. 54 (1): 29–42. doi:10.2307/25065300. JSTOR 25065300.
- ↑ Kasaplıgil, Baki (1977). »Ankara, Kızılcahamam yakınındaki Güvem köyü civarında bulunan son tersiyer kozalaklı-yeşil yapraklı ormanı« [A Late-Tertiary Conifer-Hardwood Forest From the Vicinity of Güvem Village, Near Kızılcahamam, Ankara] (PDF). Bulletin of the Mineral Research and Exploration (v turščini in angleščini). Ankara: General Directorate of Mineral Research and Exploration. 88: 94–102.
- ↑ Fossil seed cones of Pinus L. (Sect. Pinus, subsect. Pinaster LOUDON, Sula group) from the late Neogene and early Pleistocene of Europe, Palaeontographica, Abteilung B: Palaeobotany, Palaeophytology Article Vol. 291, Issues 1–6: 131–164, September 2014 E. Schweizerbart’sche Verlagsbuchhandlung, Stuttgart, Germany - DOI:10.1127/palb/291/1994/131 by Zlatko Kvacek, Vasilis Teodoridi, Petr Mazouch and Paul Roiron
- ↑ »The most fire-resistant pine in the world • Forest Monitor«. Forest Monitor (v britanski angleščini). 9. januar 2017. Pridobljeno 23. septembra 2022.
- ↑ Starexcursions; Starexcursions (26. december 2016). »The canary island pine resists fire: how is it possible?«. StarExcursions (v ameriški angleščini). Pridobljeno 23. septembra 2022.
- ↑ https://nature.berkeley.edu/stephenslab/wp-content/uploads/2015/04/Molina-et-al.-Canary-Island-FH-FEM-10-16.pdf
- ↑ Clarke, P. J.; Lawes, M. J.; Midgley, J. J.; Lamont, B. B.; Ojeda, F.; Burrows, G. E.; Enright, N. J.; Knox, K. J. E. (Januar 2013). »Resprouting as a key functional trait: how buds, protection and resources drive persistence after fire«. New Phytologist (v angleščini). 197 (1): 19–35. doi:10.1111/nph.12001. ISSN 0028-646X. PMID 23110592.
- ↑ Símbolos de la naturaleza para las Islas Canarias (Ley 7/1991) (in Spanish) [2]. Vol. 151. 30 April 1991. pp. 20946–20497 – via BOE.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
