Pojdi na vsebino

Toharistan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Toharistan
Zemljevid Dinastije Tang, ki prikazuje Toharistan (吐火罗) na območju Baktrije na skrajnem zahodu ozemelj pod kitajsko oblastjo
Glavno mestoBalh
Vladaprotektorat
Zgodovinska dobazgodnji srednji vek
+
Danes del Afganistan
Uzbekistan
Tadžikistan

Tokharistan je zgodnjesrednjeveško ime za območje, ki je bilo v starogrških virih znano kot Baktrija.

V 7. in 8. stoletju n. št. je bil Toharistan pod oblastjo kitajske dinastije Tang. Upravljal ga je Generalni protektorat za pacificiranje zahoda.[1] Toharistan je zdaj razdeljen med Uzbekistan, Tadžikistan in Afganistan.

Imena[uredi | uredi kodo]

V veliko jezikih je ime Toharistana izpeljano iz besede Tohara.

  • V starih indijskih virih se Toharistan omenja kot Kraljestvo Tušara severozahodno od Indijske podceline. Beseda tušara v sanskrtu pomeni snežen ali hladen.[2] V sanskrtu se zdaj imenuje तुखार (Tukhāra).
  • V stari grščini se je regija imenovala Τόχαροι (Tόharoi) ali Taguroi.[3]
  • Latinski zgodovinarji so jo imenovali Tohari.[4]
  • V budističnem besedilu Vibhasa-sastra iz 4. stoletja se omenja kot Tokhara.
  • Tibetanci so jo imenovali Thod-kar ali Tho-gar.[3][5]
  • V kitajskih virih se je imenovala 覩货罗, Duhuoluo ali 吐火罗 Tuhuoluo.[6] Prvič je bila omenjena v obdobju Severnega Veja (386-534). V obdobju dinastije Tang se je ime prečrkovalo v Tuhuoluo (土豁羅). Druga kitajska imena so bila Doushaluo 兜沙羅, Douquluo 兜佉羅 in Duhuoluo 覩貨羅.
  • V hotanščini se je regija imenovala Taugara, v ujgurščini Twghry in v armenščini T'ukri-k'.[3]

Prebivalci[uredi | uredi kodo]

Več portretov veleposlanikov iz Toharistana je znanih s Portretov davkoplačevalcev Lianga, prvič naslikanih v letih 526–539. Toharci so bili takrat pod vrhovno oblastjo Heftalitov, ki so v zgodnjem 6. stoletju pošiljali veleposlanike na dvor Južnega Lianga.

  • Ambasador Kubodijona na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
    Ambasador Kubodijona na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
  • Ambasador Kumedha na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
    Ambasador Kumedha na dvoru kitajskega cesarja Juana v njegovi prestolnici Džingdžou (516–520); kopija iz 11. stoletja
  • Ambasadorji Kubodijona, Balha in Kumedha na obisku dvora dinastije Tang okoli leta 650
    Ambasadorji Kubodijona, Balha in Kumedha na obisku dvora dinastije Tang okoli leta 650
  • Podobe Baktrijcev na pozlačeni srebrni skledi, 6. stoletje, Britanski muzej[7][8]
    Podobe Baktrijcev na pozlačeni srebrni skledi, 6. stoletje, Britanski muzej[7][8]
  • Portreti na srebrni skledi[9]
    Portreti na srebrni skledi[9]
  • Uživanje, verjetno Baktrijcev, upodobljeno na stropu osrednje dvorane Jame 1 v Adžantskih jamskih svetiščih, Indija, 460–480[10][11][12]
    Uživanje, verjetno Baktrijcev, upodobljeno na stropu osrednje dvorane Jame 1 v Adžantskih jamskih svetiščih, Indija, 460–480[10][11][12]

"Toharci" v Tarimski kotlini[uredi | uredi kodo]

Ime Toharci se je do zgodnjega 20. stoletja napačno uporabljalo za indoevropske prebivalce Tarimske kotline z območij Kuča in Agni. Avtorji so bili napačno prepričani, da so ti prebivalci po poreklu iz Toharistana (Baktrija). Naziv Toharci ostaja v splošni rabi, čeprav so se indoevropski prebivalci Tarimske kotline verjetno imenovali Agni, Kuči in Loulani.[13][14]

Kitajski viri[uredi | uredi kodo]

Na nestorijanski steli iz Ši'ana, postavljeni leta 781, je avtor stele, vzhodnosirski krščanski menih Adam, v sirščini omenil, da je bil njegov stari oče misijonar-duhovnik iz Balha (sirsko 고, tardive Balkh) v Toharistanu (sirsko 국어 국이 국이 Tahuristan).[15][16][17]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Toharistan in sosednje regije v 8. stoletju

Ozemlje Toharistana je obsegalo gornjo dolino reke Amu Darja med gorovjema Hindukuš na jugu in Pamir-Alaj na severu.[1] Ozemlje je na zahodu segalo do gorovja Badakšan in na jugu do Bamijana.[1] Arabski viri so šteli Kabul za del južne meje Toharistana in Čaganijan za del njegove severne meje.[1] V ožjem smislu se je Toharistan morda nanašal le na regijo južno od Amu Darje.[1] V regiji se je govoril vzhodnoiranski baktrijski jezik, aktualen od 2. do 9. stoletja.[1]

Najpomembnejše mesto Toharistana je bil Balh, ki je bil središče trgovine med Iranom (Sasanidskim cesarstvom) in Indijo.[1]

Toharistan je bil tri stoletja pred muslimansko osvojitvijo Perzije v letih 633–651 n. št. izven sasanidske domene. V tem času so v njem vladale dinastije hunskega ali turškega porekla, kot so bili Kidariti, Alhonski Huni in Heftaliti.[1] V času arabskega osvajanja je bil Toharistan preko toharskih jabgujev pod oblastjo Zahodnega turškega kaganata.[1]

Umetnost zgodnjega srednjeveškega Toharistana[uredi | uredi kodo]

Ohranjena so številna dela zgodnjesrednjeveške toharske umetnosti, ki kažejo vpliv budistične umetnosti Gandare.[18]

5. In 6. stoletje[uredi | uredi kodo]

Številni avtorji menijo, da so osebe na slikah v Dilberdžin Tepeju in Balalik Tepeju značilne za Heftalite (450–570).[19] V tem kontekstu so bile potegnjene vzporednice z osebami iz jame Kizil v kitajskem Turkestanu, za katere se zdi, da nosijo na splošno podobna oblačila. Slike v Balalik Tepeju naj bi bile značilne za kratko obdobje vladavine Heftalitov v prvi polovici 6. stoletja pred prihodom Turkov.[20][21]

  • Freska iz Dilberdžina, 5.-6. toletje[22]
    Freska iz Dilberdžina, 5.-6. toletje[22]
  • Fragment freske iz Dilberdžina[23]
    Fragment freske iz Dilberdžina[23]
  • Detajl stenske slike v Balalik Tepeju, pozno 5.-7. stoletje
    Detajl stenske slike v Balalik Tepeju, pozno 5.-7. stoletje
  • Prikaz banketa iz Balalik Tepeja, 6.-7. stoletje
    Prikaz banketa iz Balalik Tepeja, 6.-7. stoletje

7. stoletje[uredi | uredi kodo]

V slikarstvu obstaja "toharska umetnostna šola" z zgledi iz Kalaj Kafirnigana, Kafirkale (Tadžikistan) in Adžina Tepeja,[24][25] iz obdobja, ko sta budizem in budistična umetnost doživela preporod, verjetno zaradi sponzorstev in verske strpnosti Zahodnih Turkov (toharskih jabjujev).[26]

  • Budistična stenska slika iz Kalaj Kafirnigana, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan, 7.-zgodnje 8. stoletje[27][28]
    Budistična stenska slika iz Kalaj Kafirnigana, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan, 7.-zgodnje 8. stoletje[27][28]
  • Odrasla (v kaftanih) in otrok, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
    Odrasla (v kaftanih) in otrok, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
  • Glava Bude, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, N
    Glava Bude, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, N
  • Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
    Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
  • Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan
    Lov, Kafir Kala, Tadžikistan, 7. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan

Samanidi and Gaznavidi (10.–11. stoletje)[uredi | uredi kodo]

Islamska umetnost se je razvila v Samanidskem in Gaznavidskem cesarstvu v 10.-12. stoletju.

  • Skleda iz Hulbuka, Tadžikistan, 10.-11. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan (KN 1060)
    Skleda iz Hulbuka, Tadžikistan, 10.-11. stoletje, Narodni muzej starin, Dušanbe, Tadžikistan (KN 1060)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Akasoy, Anna; Burnett, Charles; Yoeli-Tlalim, Ronit (14. december 2016). Islam and Tibet – Interactions along the Musk Routes (v angleščini). Routledge. str. 51. ISBN 978-1-351-92605-8.
  2. ↑ Tchouang, Hiuan (1957). Chinese Accounts of India (v angleščini). Susil Gupta. str. 103.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Diringer, David (1948). Alphabet A Key To The History Of Mankind. str. 348.
  4. ↑ Namba Walter, Mariko (Oktober 1998). »Tokharian Buddhism in Kucha: Buddhism of Indo-European Centum Speakers in Chinese Turkestan before the 10th Century C.E.« (PDF). Sino-Platonic Papers. 85: 2–4.
  5. ↑ Religions and Trade: Religious Formation, Transformation and Cross-Cultural Exchange between East and West (v angleščini). BRILL. 28. november 2013. str. 81. ISBN 978-90-04-25530-2.
  6. ↑ For 覩货罗 as "Tokharistan" see 冯承钧学术著作集中 (v kitajščini). Beijing Book Co. Inc. Junij 2015. str. 175. ISBN 978-7-999099-49-9.
  7. ↑ Compareti, Matteo. »Some Examples of Central Asian Decorative Elements in Ajanta and Bagh Indian Paintings«: 41–42. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  8. ↑ »Silver bowl, British Museum«. The British Museum (v angleščini).
  9. ↑ »Silver bowl, British Museum«. The British Museum (v angleščini).
  10. ↑ Brancaccio, Pia (2010). The Buddhist Caves at Aurangabad: Transformations in Art and Religion. BRILL. str. 80–82, 305–307 with footnotes. ISBN 978-9004185258.
  11. ↑ DK Eyewitness Travel Guide India. Dorling Kindersley Limited. 2017. str. 126. ISBN 9780241326244.
  12. ↑ Compareti, Matteo. »Some Examples of Central Asian Decorative Elements in Ajanta and Bagh Indian Paintings«: 40–42. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  13. ↑ Namba Walter, Mariko (Oktober 1998). »Tokharian Buddhism in Kucha: Buddhism of Indo-European Centum Speakers in Chinese Turkestan before the 10th Century C.E.« (PDF). Sino-Platonic Papers. 85: 2.
  14. ↑ Diringer, David (1948). Alphabet A Key To The History Of Mankind. str. 347–348.
  15. ↑ Havret, Henri (1848–1901) Auteur du texte (1895–1902). La stèle chrétienne de Si-ngan-fou. 3 / par le P. Henri Havret,... ; avec la collab. du P. Louis Cheikho,... [pour la IIIe partie] (v angleščini). str. 61.
  16. ↑ Kurian, George Thomas; III, James D. Smith (2010). The Encyclopedia of Christian Literature. Scarecrow Press. str. 251. ISBN 978-0-8108-7283-7.
  17. ↑ Godwin, R. Todd (2018). Persian Christians at the Chinese Court: The Xi'an Stele and the Early Medieval Church of the East. Bloomsbury Publishing. str. 10. ISBN 978-1-78673-316-0.
  18. ↑ LITVINSKY, BORIS; SOLOV'EV, VIKTOR (1990). »The Architecture and Art of Kafyr Kala (Early Medieval Tokharistan)« (PDF). Bulletin of the Asia Institute. 4: 61–75. ISSN 0890-4464. JSTOR 24048351.
  19. ↑ Kurbanov, Aydogdy (2014). »THE HEPHTHALITES: ICONOGRAPHICAL MATERIALS« (PDF). Tyragetia: 317–334.
  20. ↑ Kurbanov, Aydogdy (2014). »THE HEPHTHALITES: ICONOGRAPHICAL MATERIALS« (PDF). Tyragetia: 317–334.
  21. ↑ Frumkin, Grégoire (1970). Archaeology in Soviet Central Asia (v angleščini). Brill Archive. str. 116–118.
  22. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Litvinsky, B. A. (1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750 (v angleščini). UNESCO. str. 151. ISBN 978-92-3-103211-0.
  23. ↑ »Les fouilles de la mission archéologique soviéto-afghane sur le site gréco-kushan de Dilberdjin en Bactriane« (PDF). Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres: 407–427. 1977.[mrtva povezava]
  24. ↑ Dani, Ahmad Hasan; Litvinsky, B. A. (Januar 1996). History of Civilizations of Central Asia: The crossroads of civilizations, A.D. 250 to 750 (v angleščini). UNESCO. str. 150. ISBN 978-92-3-103211-0.
  25. ↑ UNESCO Collection of History of Civilizations of Central Asia : Online chapter.
  26. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 203–204. ISBN 978-1-83860-868-2.
  27. ↑ Baumer, Christoph (18. april 2018). History of Central Asia, The: 4-volume set (v angleščini). Bloomsbury Publishing. str. 203–204. ISBN 978-1-83860-868-2.
  28. ↑ Litvinskij, B. A. (1981). »Kalai-Kafirnigan Problems in the Religion and Art of Early Mediaeval Tokharistan« (PDF). East and West. 31 (1/4): 35–66. ISSN 0012-8376. JSTOR 29756581.

Vir[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toharistan&oldid=6103728«